Moje življenje, moja svoboda.

Mogoče je pa dejstvo, da ženske preveč kompliciramo le pravilno. Or is it just me? Zjutraj sem tako ali tako že vse skupaj preklela, butnila slušalke v ušesa in se odpravila tečt skozi gozd s tamalo. Preklinjala, da sem se sploh zapletla, da sem sploh dopustila dejstvo, da mi nekdo postane približek k tistemu kar bi lahko rekla, da mi je všeč. Potem pa te doma na telefonu čaka sms D. Ki je totalno skuliran, vse je good, pač ni imel časa in žal ga ta teden tudi ne bo imel, ampak sej jebiga, se vidiva drugič. Again is it just me?  Stari, dej mi malo vašega mediteranskega eazy going lifestyla pa bom tudi jaz jebi veter kar se tiče.. Vsega praktično.
Zopet imam obdobje verižnega kajenja in gledanja hipijevskih časov. Pa sej sede na vsake toliko. Komi čakam, da dam čez še tale pogreb (nikoli jih nisem marala, ampak kurc, življenje mi jih vedno znova natroša). Tudi na smrt sem začela gledat totalno drugače, zato me verjetno novica ni neki baš pretresla. Je pa moj ruzaček že spakiran, kitara čaka v svoji črni opravi in jaz imam samo še v glavi kako se usedem na vlak in odpeketam iz te Ljubljane in civilizacije neandertalskih hipsterjev. Sicer bi bil štop popolna izbira, ampak danes nisem pri volji. Mogoče nazaj grede. Žal me pot ne bo zanesla na obalo, ker “jebiga, se bova videla drugič”. Bom pa kljub temu v bližini mojega najljubšega končka sveta.

Feeling pretty peacful. In moram priznat, da sem se pošteno nasmejala sama sebi in svojim paranoičnim izpadom. Ženske.

If you get more shit then you deserve.. Oh, you just have to love Janis. Tako pač je.